Avtor FREDERICK LEBOYER je izdal knjigo LETA 1975. Že takrat je poudaril, da ima ČUSTVENO OKOLJE ob porodu GLOBOK POMEN in vpliva na človeka VSE NJEGOVO ŽIVLJENJE.
Že takrat govori o POMENU PRVIH MINUT PO ROJSTVU, na kakšen način naj bomo čim bolj zavestni, prisotni in sproščeni v tem, da damo otroku čas, da sam zadiha, ne da bi ga spodbujali, trepljali, obračali na glavo … Poudari POTRPLJENJE oziroma učenje VELIKE POČASNOSTI med PORODOM … Če je ekipa prisotna in zavestna tukaj in zdaj ter spoštuje samo svetost poroda, otrok ne bo krčevito jokal, ker bo imel čas, da dojame, da se je rodil in da se ima čas prilagoditi na nov svet, nove razmere.
Govori o tem, da je otrok ZAVESTNO BITJE, ki ima zavest in spomin, vidi, sliši vse, sodeluje pri porodu, pri tem pa mu ni prav nič udobno, ko ga maternični krči stiskajo in tiščijo navzdol. Spomni nas, da je prehod na ta svet boleč. Ker gre iz BREZTEŽNEGA SVETA v svet TEŽNOSTI iz VODE na ZEMLJO, iz VEČNOSTI v ČAS. PRVI VDIH je BOLEČ – PEKOČ. Nekajkrat bo kriknil od pekoče bolečine, ko vdihne se raztegne prsna votlina (vmes obmolkne, ker ga preseneti ta bolečina), nato pa naprej samo še diha. Nič solz in ihtenja.
Leboyer tako zelo dobro opiše, kaj je otrok doživljal v maternici in KAKO ZELO RAZLIČNEMU SVETU SE MORA PRILAGAJATI PO ROJSTVU. V maternici se je denimo nenehno premikal, zibal ... Ko ga odložimo na posteljo/ravno trdno podlago, je zanj to šok. Tega ni navajen … Dojeti mora, da je varno in da se lahko sprosti v tej novi izkušnji.
Naučila sem se, kako bi lahko takoj po travmatičnih porodih pomagalo KOPANJE otročka V ČEBRIČKU, da se otroček vrne nazaj v občutek, da je v maternici in da spusti to masko strahu, groze in obupa, ki je nastala zaradi travmatičnega poroda … Ključno je, da je OTROKOV JEZIK LJUBEZNI DOTIK. Mirna, nežna roka, ki ga boža z OBČUTKOM, PRISOTNOSTJO in LJUBEZNIJO.
VSAK OTROK SE RODI NA SVOJ NAČIN. Roditi se pomeni vstopiti v dimenzijo, nihanje, univerzalno utripanje, ki se imenuje življenje. Vse, kar živi, diha. Vsa stvarnost z dnevi, nočmi, cikli, letnimi časi, sončnimi obrati je le dihanje. Že takrat je zapisal, da ROJSTVO sploh ni začetek, ampak je le PREHOD, bitje je obstajalo že dolgo pred tem …
Prav tako avtor opozori na pomemben izziv današnje generacije: SICER PA NISMO NIKOLI »TU«. Vedno smo drugje. V preteklosti, spominih. V prihodnosti, načrtih. Vedno smo naprej ali nazaj, NIKOLI »ZDAJ«.
Navdušena sem! Res knjiga, ki sem jo prebrala na dušek in jo toplo priporočam v branje vsem parom, ki se pripravljajo na rojstvo otroka …